28.7.2016
Pred letom 1933 se je izraz »dollar« uporabljal za določeno težo zlata. En dollar je bil tako primerljiv 23,22 zrnom zlata. Ensa unča zlata pa je vsebovala 480 zrn. Torej se je izraz dollar uporabljal tudi za 0,048 unče zlata. Cela unča zlata pa je bila vredna 20,67$.
Današnji medvalutni plavajoči sistem je naslednik predhodnega sistema, ki je bil dogovorjen z Bretton Wood Agreement med leti 1944 in 1971. V okviru sistema je bil dollar svetovna rezervna valuta, na podlagi katere so ostale države izdajale denar in kredite. V zameno za to je bil dolar vezan na zlato, po fiksnem tečaju, 35 $ za 1 unčo zlata (31,14035 g). Ker Američani niso imeli dovolj zlata, da bi pokrili vse dolarje, ki so jih imeli v obtoku, so ukinili zlati standard leta 1971. Sedaj ni več omejitev za tiskanje denarja, saj se vrednost posameznih valut določa medsebojno (ang. floating exchange rates).
Kot pravi Murray N. Rothbard, avtor knjige Making economic sense:
”Prednost fiksnih tečajev, predvsem pri vezavi na zlato in tudi do neke mere pri papirju, je v vzdrževanju nadzora nad nacionalno inflacijo s strani centralnih bank. Prednost spremenljivih tečajev pa je ravno v preprečitvi nenadnih denarnih težav zaradi samovoljno ovrednotene valute.”
Za konec še pove avtor članka:
»Sistem je dokaj nevaren, saj v primeru, da želi ena država svojo valuto razvrednotiti, ji bodo sledile tudi druge države. Ravno zato je konkurenčno razvrednotenje oz. devalvacija danes uničevalec gospodarstva, ki ga vsakič znova pahne v krizo.«
Vir: Mises Institute