Vse od velike recesije je veliko držav v razvoju obtičalo z nizko gospodarsko rastjo, nizko ravnijo investicij in inflacijo. Da bi spodbudili gospodarsko rast, so banke poskusile različne prijeme. Izmed vseh je še najbolj nasprotujoča in najmanj razumljiva politika obrestnih mer.
Pred izbruhom finančne krize leta 2008 so imele 4 centralne banke (FED, ECB, Centralna banka Japonske in Anglije) skupaj 3 bilijone denarnih rezerv. Od takrat se je znesek močno povišal zaradi na novo natiskanega denarja in sicer na 11 bilijonov dolarjev.
In kaj je rezultat tega nepredstavljivega dolga ter monetarne finančne spodbude?
Michael Hartnett, investicijski strateg pri Bank of America Merrill Lynch je v svojem delu trenutno situacijo poimenoval »Portret kvantitativnega poloma« predvsem, ker se nanaša na naše varčevalne račune. Podatki, ki jih danes ni za spregledati in kažejo nestabilnost celotne finančne situacije:
Lani julija so v Goldman Sachs napovedali padec cene za unčo zlata pod 1.000 $ še pred vstopom leta 2016. Kljub temu, da se cena ni pustila tako nizko, se Goldman Sach ne ustavi in vsem svetuje, da prodajo zlato, saj naj bi cena ponovno padla pod 1.000 $ na unčo, tokrat do konca letošnjega leta. Razlog naj bi bil v ‘zdravem’ gospodarstvu in v povezavi s tem nesmiselnosti investiranja v zlato. Vprašanje sledi: “Zakaj Goldman Sachs ni napovedal letošnje 18 % rasti cene zlata? In glede na to, da so takšni poznavalci trgov, v tesnem stiku z Wall Street in zagovorniki keynesianovega pristopa…bi verjetno lahko razložili zadnjo rast cene zlata, a niso.”
Japonska se je s politiko negativnih obrestnih mer pridružila EU, Nemčiji, Švici in Švedski. Po zadnjih podatkih naj bi več kot petino svetovnega BDP-ja pokrivale banke z negativnimi obrestnimi merami.